Sveti Jakob v Slovenskih goricah je rimskokatoliška župnija v dekaniji Jarenina, ki spada pod nadškofijo Maribor.

Zgodovina župnije s sedežem v Jakobskem dolu je bogata. Kot samostojna župnija je bila ustanovljena leta 1785, zaradi naraščajočega števila prebivalcev in verskih potreb, pred tem je to območje spadalo med druge župnije.

Prva cerkev na tem mestu je bila zgrajena že konec 14. stoletja, kar kaže na dolgo tradicijo čaščenja sv. Jakoba v tem delu Slovenskih goric.

Župnijska cerkev, posvečena sv. Jakobu starejšemu, apostolu, je tudi pomemben zgodovinski in kulturni spomenik.

Sedanja cerkvena stavba izvira iz leta 1535, čeprav so jo skozi stoletja večkrat prenavljali in dograjevali. Arhitekturni slog cerkve odraža značilnosti poznogotske in baročne arhitekture, kar je značilno za sakralne objekte v tem obdobju na Slovenskem.

V zgodovini je župnija igrala pomembno vlogo v duhovnem in družbenem življenju okoliških krajev.

Obsegala je več vasi, med drugim Jakobski Dol, Drankovec, Flekušek, Gornji Dol, Gornje Hlapje, Kušernik, Mali Dol, Počenik, Ročica, Slatenik, Spodnji Dol, Spodnje Hlapje, del Št. Ilja v Slovenskih goricah, Srebotje, Velka, Jurski Dol, Plodršnica, Šomat, del Sv. Marjete ob Pesnici in Vukovje.

Prebivalci teh krajev so se zbirali v cerkvi ob verskih praznikih, zlasti ob godu sv. Jakoba (25. julij), ki je bil in ostaja pomemben dogodek.

V 18. v 19. stoletju je župnija doživela razcvet, saj so Slovenske gorice postale pomembno vinogradniško območje, kar je vplivalo tudi na gospodarsko moč cerkve.

V tem obdobju so se okrepile verske dejavnosti, kot so procesije, romanja in dobrodelnost.

V 20. stoletju so župnijo prizadele zgodovinske preizkušnje, vključno z obema svetovnima vojnama, ki so vplivale na življenje prebivalcev in delovanje župnije.